Pomen tokov TNI v svetu in izhodne investicije RS

 pod Članki

1.     Uvod

V času intenzivne globalizacije je še posebej značilno združevanje oziroma sklepanje strateških povezav med tradicionalno evropskimi in tradicionalno severnoameriškimi multinacionalnimi korporacijami. Veliki in pomembni trgi se liberalizirajo, vedno težje je konkurirati na podlagi nepopolnih informacij na trgu ali obstoja kakršnihkoli ovir bodisi naravno pogojenih bodisi administrativnih. Zaradi tega je potrebno poslovati vedno racionalnejše in inovativnejše z usmeritvijo po zagotovljanju dolgoročnega obstoja in razvoja. Racionalnost pa je imperativ pri vseh poslovnih funkcijah podjetja od nabave resursov, njihove predelave pa do končne prodaje. Ker so posameznim geografskim področjem dane specifične, njim lastne kompetitivne oziroma primerjalne prednosti, je za zagotavljanje konkurenčnosti gospodarskih subjektov – podjetij poleg njihove produktivnosti nujnost tudi intenzivno investiranje v obstoječe in nove tuje trge.

 

Slovenska podjetja pestijo vedno višji stroški dela, njihova produktivnost in donosnost pa temu povečevanju sorazmerno ne sledita. Nekdaj visok delež dodelavnih poslov v izvozu upada, saj cena dela za tuje naročnike ni več tisto, kar je bila pred osamosvojitvijo, kljub temu pa je izobrazbena raven oziroma celo iznajdljivostna raven zadostna za obrambo prevelikega upadanja konkurenčnosti. Zato je potrebno konkurirati drugače – s strateškim pristopom k investicijam v svetovne trge in s premeščanjem proizvodnje in drugih poslovnih funkcij, kamor je le-to smotrneje.

 

Prispevek obravnava pomen tujih neposrednih investicij v smislu njihovega vpliva na vlagatelja. Sestavljen je poleg uvoda in zaključka iz dveh delov, in sicer iz dela, ki obravnava gibanje investicij v zadnjih desetletjih in dela, ki govori o izhodnih investicijah slovenskih podjetij. Razčlenjeni so razlogi za povečevanje tokov tujih neposrednih investicij v svetu in predstavljeno stanje in perspektive izhodnih neposrednih investicij slovenskih podjetij.

 

2.     Investicije

2.1     Pomen TNI v zadnjih desetletjih

 

Tuje neposredne investicije (TNI) ostajajo katalizator procesa globalizacije[1], ki označuje sodobno svetovno ekonomijo. Porast v tokovih TNI, ki ga prav tako spremljajo povečani tokovi portfeljskih kapitalskih investicij, nakazuje rastočo vlogo transnacionalnih korporacij[2] (TNK) tako v razvitem svetu kot v deželah v razvoju (DVR). Ta vloga je bila omogočena prav z liberalizacijo politike do TNI v mnogih državah v zadnjih letih kot del splošnega trenda k odprtim in prijaznejšim politikam do tujih investicij (UNCTAD, 1997, str. 1).

 

Historično je do povečevanja TNI še posebej v DVR prihajalo v zadnjih treh desetletjih, pri čemer bi lahko izpostavili tri faze:

  • v sedemdesetih letih so bili vzgibi in politike do TNI predvsem v obliki splošnega nezaupanja;
  • v poznih sedemdesetih in v začetku osemdesetih je prihajalo do subvencioniranja in intervenističnega podpiranja izbranih TNI;
  • splošna deregulacija in liberalizacija od druge polovice osemdesetih naprej, pri tem pa je bil opazen tudi trud za povečevanje privlačnosti dežele za TNI, še posebej v obliki povečanega podeljevanja koncesij za posamezne projekte (European Round Table of Industrialists, 1997).

 

Kako pomembne so TNK za svetovne tokove TNI, ilustrirajo podatki iz študije Svetovne banke, ki je pokazala, da je večina TNI izvedena prav s strani relativno majhnega števila transnacionalnih korporacij, od katerih je v letu 1980 vsega skupaj le 127 družb realiziralo prodajo v tujini v višini USD 380 mlrd, torej skoraj USD 3 mlrd na TNK (Taeho, 1993). Dunning (1993, str. 185) opredeljuje pomen TNK, ki se kaže v odvisnosti od njih, predvsem kot:

  • dobaviteljev resursov, kapacitet in trgov;
  • kreatorjev delovnih mest in blagostanja;
  • dobaviteljev tujih valut;
  • stimulatorjev podjetništva in delovne motivacije; in
  • dvigovalcev povpraševanja.

 

Tabela 2-1: Izbrani indikatorji TNI in mednarodna proizvodnja od leta 1986 do 1996

Vrednost po veljavnih cenah         Letna stopnja rasti

(v mlrd. USD)                                   (v odstotkih)

1995 1996 1986-1990 1991-1996 1995 1996
 Pritoki TNI 317 349 24,4 17,1 32,6 10,3
 Odtoki TNI 339 347 27 11,8 34,9 2,4
Kumulativa pritokov TNI 2866 3233 18,7 11,7 18,2 12,8
Kumulativa odtokov TNI 2811 3178 19,8 11,1 15,1 13,1
Čezmejne spojitve in akvizicije a 141 163 21,0 b 27,1 28,8 15,5
Prodaja podružnic v tujini 5933 c 6412 d 17,3 4,0 e 12,5 c 8,1 d
Bruto proizvod tujih podružnic 1363 c 1557 d 19,1 3,3 e -2,9 c 14,2 d
Skupno premoženje podružnic v tujini 7091 c 8343 d 19,9 1,2 e 13,1 c 17,7 d
BDP po faktorskih stroških 28 264 30142 10,7 6,4 9,5 6,6
Vsota bruto stalnega kapitala 6088 / 10,7 4,5 f 12,4 /
Prejete rojalitete in pristojbine 48 / 21,9 12,0 f 16,4 /
Izvoz dobrin in nefaktorskih storitev 5848 6111 14,3 7,4 16,2 4,5

 

Razlaga oznak:

/ – Pomeni, da podatka ni mogoče dobiti, oziroma da ni posebej naveden.

a – Samo investicije z večinskim lastništvom.

b – Obdobje 1987- 1990.

c – Leto 1993.

d – Leto 1994.

e – Obdobje 1991-1994.

f – Obdobje 1991- 1995.

 

Vir: UNCTAD, World Investment Report 1997, str. 4.

 

Iz zgornjega prikaza izhaja, da se je bruto proizvod podružnic v tujini skoraj potrojil med obdobjem od leta 1982 do leta 1994. Prav tako je narasla celotna svetovna količina TNI, ki nastopa kot merilo za svetovno mednarodno proizvodnjo, saj se je v istem obdobju povečala kar za štirikrat in se z vidika povprečne rasti bruto domačega proizvoda (BDP) podvojila na 9% povprečno rast. Vse to nedvomno nakazuje na naraščajočo globalizacijo proizvodnje.

 

V podkrepitev dejstev pa govori tudi podatek o splošnem povečanju tokov TNI v letu 1997, saj so se odtoki TNI v tem letu povečali še za 27% glede na leto 1996, ob tem pa so pritoki TNI zrasli za dobrih 18% (Financial Times, 1998, str. 4).

 

Na drugi strani pa so dejavniki, kot je na primer počasna privatizacija v državah Srednje in Vzhodne Evrope, omejili pritok TNI v te države, med katerimi je tudi Slovenija. Pri tem pa je verjetno šlo sicer v neki meri tudi za obrambo nacionalnih interesov, ponekod sicer bolj, drugje pa manj uspešno[3]. Vsekakor pa gre za probleme prehoda v tržno ekonomijo ali drugače rečeno v smer nove gospodarske in družbene orientacije. Tuji vlagatelji so morda precenili zmožnost regije za absorbcijo investicij, tako da se je pritok novih TNI v letu 1996 glede na leto 1995 zmanjšal iz USD 14 mlrd na USD 12 mlrd. Pritoki TNI ostajajo koncentrirani na Češkem, Madžarskem in v Poljski, kamor prideta dve tretjini vseh TNI (UNCTAD, 1997, str. 12).

 

V letih 1997 in 1998 pa je prišlo tudi do fenomena azijske krize, ki je kratkoročno očitno zavrla tokove TNI, vendar pa je raziskava Mednarodne trgovinske zbornice (MTZ)[4] in UNCTAD pokazala, da se na dolgi rok, kot se je izjasnila večina (86%) vlagateljev iz Evrope in Severne Amerike, ne bo spremenila percepcija vlagateljev in tako geografsko vzhodna in jugovzhodna Azija ostajata potencialna trga za nadaljnjo rast tokov TNI (ICC, UNCTAD, 1998, str 1-11).

 

Rast mednarodne proizvodnje pa je bila vzpodbujena tudi z liberalizacijo investicijskih režimov, kar prikazuje tabela 2-2.

 

 

Tabela 2-2: Regulatorne spremembe v obdobju od leta 1991 do 1996

 

  1991 1992 1993 1994 1995 1996
Število držav, ki so uvedle spremembe  režima pri tujih investicijah 35 43 57 49 64 65
Število režimov, izmed katerih so spremembe nastale: 82 79 102 110 112 114
– v smeri liberalizacije ali promocije a 80 79 101 108 106 98
– v smeri poostritve b 2 / 1 2 6 16

 

Obrazložitev:

a  Vključujoč ukrepe, usmerjene v okrepitev nadzora trga kot tudi vzpodbud.

b  Vključujoč ukrepe, usmerjene v zmanjšanje vzpodbud.

 

Vir: UNCTAD, World Investment Report 1997, str. 18.

 

Iz tabele je razvidno število sprememb v investicijskih režimih v globalu, kar navaja na razloge obrata v liberalizacijo in povečevanja TNI v svetu. Še posebej je ta trend očiten v devetdesetih letih, saj je v tem desetletju nastopilo kar 95% vseh sprememb v prid liberalizaciji tokov TNI.

 

Na podlagi pričujočih sprememb v tokovih in politike do TNI v svetu pa so se pojavile tudi potrebe po regulaciji TNI, saj lahko imajo TNI na nacionalno gospodarstvo tudi negativne posledice, še posebej, če država pred liberalizacijo ne poskrbi za okrepitev konkurenčnosti domačih podjetij oziroma ne prične učinkovito nuditi svojih storitev. Pri tem je tudi Urugvajska runda pogajanj prispevala nekaj stališč do TNI v obliki predpisov, ki regulirajo TNI in ki so zapisani v sporazumih TRIM (angl. Trade-Related Investment Measures) in GATS (angl. General Agreement on Trade and Services) (OECD, 1997).

 

Dunning (1988 v: Taeho, 1993 str. 26) je ugotovil predvsem tri osnovne vire kompetitivnih prednosti, ki spodbujajo rast TNI. Te so:

  • prednosti za podjetje (izboljšani proizvodi, tehnično znanje, marketinške veščine, ekonomija obsega in boljši dostop do proizvodnih tvorcev),
  • prednosti v državi gostiteljici (nižja cena človeškega kapitala, preferencialne carine in davščine, nižji transportni stroški, subvencije in podobno), in
  • prednosti v domači državi podjetja (podpiranje raziskav in razvoja in izboljšanje odnosov domače države z državo gostiteljico.

 

Najpomembnejši nosilci globalizacije proizvodnje so v zadnjih treh dekadah postala transnacionalna podjetja, pri čemer so združevanja in prevzemi podjetij še dodatno vzpodbudili rast TNI predvsem v ZDA in Zahodni Evropi. Prav nadaljnja liberalizacija nacionalnih zakonodaj na področju mednarodne trgovine in investicij pa obeta še dinamičnejšo rast TNI.

 

Vzrokov za mednarodno širitev in rast podjetja je več, pri čemer diagram 2-1 prikazuje pregled glavnih dejavnikov, ki vplivajo na TNI.

 

Slika 2-1: Glavni dejavniki TNI

 

   A. Tržni dejavniki

  • Velikost trga
  • Rast trga
  • Želja po ohranitvi tržnega deleža
  • Želja po večjem izvozu starševskega podjetja
  • Potreba po vzdrževanju neposrednih  stikov s strankami
  • Nezadovoljstvo z obstoječim nastopom na trgu
  • Izvozna baza
 D. Investicijska klima

  • Splošni odnos do tujih investicij
  • Politična stabilnost
  • Omejitve lastništva
  • Regulacije menjalnih tečajev
  • Stabilnost menjalnih tečajev
  • Strukture davkov
  • Poznavanje države

 

 

  B. Omejitve trgovanja

  • Ovire trgovanju
  • Preference lokalnih strank do lokalnih produktov

 

E. Splošni dejavniki

  • Pričakovani višji stroški
  • Drugo

 

  C. Cenovni dejavniki

  • Želja po bližini oskrbovalnega vira
  • Razpoložljivost delovne sile
  • Razpoložljivost surovin
  • Razpoložljivost kapitala / tehnologije
  • Nižja cena delovne sile
  • Nižja cena drugih proizvodnih dejavnikov – tvorcev
  • Nižje transportne cene
  • Finančna (in druga) podpora vlade
  • Ugodnejši nivoji stroškov

 

 

Vir: Cateora, 1997, str. 519.

 

Želja po rasti tržnih dejavnikov in podjetniška želja po rasti sta glavna razloga za povečevanje tujih neposrednih investicij. To je razumljivo tudi iz vidika trditve J. K. Galbraitha (v: Cateora, 1997), ki pravi: “rast pomeni večjo odgovornost, vendar pa tudi več plačila za tiste, ki k njej prispevajo”.

 

V marketinški literaturi zasledimo, da celo tako velik trg, kot ga imajo ZDA, lahko predstavlja omejitve rasti. Ni bilo malo argumentov, da morajo podjetja za svojo konkurenčnost in s tem prihodnost poslovati hkrati na vseh trgih triade[5]. Tako morajo podjetja iskati širši tržni pristop, da obdržijo oziroma povečajo svojo prodajo. To lahko najhitreje dosežejo z akvizicijo tujih podjetij. S tako razširitvijo podjetje pridobi lastniške prednosti, ki vključujejo politični “know-how” in strokovno znanje, ki ga morda tudi v Sloveniji ne manjka, manjka pa povezovalnega znanja in spretnosti. Gre seveda za boljše poznavanje političnih oseb in skritih priložnosti, lažji dostop do odločujočih ljudi v politiki in večje možnosti vpliva na le-te. Pomembna prednost TNI je v omogočanju podjetjem, da lahko delujejo v tujini kot domače podjetje, ki ga ne prizadenejo carine, pristojbine ali morebitne uvozne prepovedi.

 

Tuje neposredne investicije predstavljajo alternativno razširitev trga. Čeprav lahko izvede tako investicijo katerikoli tip podjetja, je značilno, da pride do njih šele po pridobljenih izkušnjah z začetnimi stopnjami mednarodnega delovanja, kot so izvoz na daljavo, zastopnik v tujini in podobno. Najbolj vidni in močni “igralci” v tujem neposrednem investicijskem polju so večja podjetja in TNK. Tržni dejavniki, izvozne ovire, cenovni dejavniki in investicijsko ozračje so največji razlogi za tuje neposredne investicije.

 

Primarni cilj liberalizacije TNI je povečati gospodarsko rast in blagostanje v državi. Pri tem ni mogoče samo liberalizirati režim investicij, temveč je potrebno zagotoviti tudi učinkovitost panog in trgov. Liberalizacija TNI v državi seveda povzroči večjo prepustnost trga in tako učinkuje v večji konkurenci, pri čemer so transnacionalne korporacije praviloma bolj konkurenčne od domačih podjetij. Iz navedenega izhaja, da je za uvajanje liberalnejših režimov TNI nujna tudi aktivna politika povečevanja učinkovitosti trgov in s tem tudi domačih gospodarskih subjektov v državi. Izhodna internacionalizacija domačih gospodarskih subjektov je pri tem nepogrešljiva. Očitno je to namenjeno še posebej Sloveniji, ki bo še bolj liberalizirala režim TNI, če ne prej, pa s koncem prehodnega obdobja vključevanja v Evropsko unijo (EU). Eno od orodij gospodarske politike povečevanja konkurenčnosti slovenskih gospodarskih družb v smeri izhodne internacionalizacije pa je lahko v obliki razvoja instrumentov zavarovanja in financiranja izhodnih TNI.

 

 

2.2     Neposredne investicije Slovenije v tujino

2.2.1     Razvojna stopnja in analiza podatkov

 

Porter (1985)[6] je na osnovi Vernonovega diamanta (1966) razvil teorijo kompetitivnih prednosti, ki prikazuje, kako lahko nacija izgradi in vzdržuje primerjalne prednosti v industriji. Medtem ko opiranje podjetij na prednosti stroškov faktorjev (na primer nižja cena dela in ostalih resursov) lahko zagotovi začetno stimulacijo za gospodarsko rast, pa imajo lahko druge države še nižje tovrstne stroške. V smislu zagotavljanja rasti je nujno izvršiti kapitalske naložbe v sodobnejšo opremo in tehnološki razvoj v industriji. Pri tem pa je za podjetja neobhodno, da si zagotovijo podporne industrije za svoj stalni razvoj. Šele, ko imajo podjetja v določeni ekonomski skupnosti dovolj kompetitivnih prednosti, bodo prek internacionalizacije v obliki TNI svojo kompetitivno prednost lahko tudi ohranjala. Pri tem TNK lahko izkoriščajo kompetitivne prednosti nacionalnih gospodarstev, v katerih delujejo.

 

Senjur (1998a) v zvezi s TNI v Sloveniji pravi naslednje: “na dolgi rok so tuje investicije v Slovenijo v večjem obsegu, to je v obsegu, ki bo Slovenijo intenzivneje vključeval v tokove globalizacije, možne in smiselne le, če se bodo slovenska podjetja istočasno lotevala internacionalizacije svojih dejavnosti z investicijami v tujini”. Vsak vlagatelj pa mora proučiti, v kakšno okolje investira. Stabilno, rastoče in odprto gospodarstvo daje večje možnosti, da bodo tudi posamični investicijski projekti bolj uspešni.

 

Rojec in Štiblar (1997) v zvezi s TNI v Sloveniji pravita, da so le ena stran dvosmerne ceste vključevanja Slovenije v tokove mednarodnega investiranja. Druga stran so izhodne TNI. Slovenija se pri svojih izhodnih TNI sooča z objektivnimi omejitvami, ki jih povzema teorija investicijsko razvojne poti.

 

Koncept investicijske razvojne poti povezuje TNI in razvoj domačega gospodarstva, pri čemer teorija obsega pet stopenj. Na prvi stopnji so države, ki nimajo ne vhodnih ne izhodnih TNI. To je posledica nezadostnih lokalnih in podjetniških prednosti. Naravni viri, s katerimi države razpolagajo, pa ob slabi infrastrukturi in pogosto neustrezni politiki države niso zadosti močna atrakcija za tuje vlagatelje. Pri tem Svetličič (1996, str. 224-235) pravi, da zato takšne dežele bodisi sploh nimajo vhodnih TNI bodisi imajo negativno bilanco TNI. Pri tem pa omenja, da tiste skromne lastniškospecifične prednosti uspešneje izkoriščajo s pomočjo alternativnih oblik mednarodne dejavnosti, in sicer kar največkrat z izvozom.

 

Na drugi stopnji pride z dvigom prihodkov do priliva tujih investicij v izkoriščanje domačih virov (razpoložljiva naravna bogastva) in v tradicionalne delovno intenzivne dejavnosti, predvsem kot substitucija uvoza, nadalje v trgovini in distribuciji, transportu in komunikacijah, gradbeništvu in tudi v turizmu. Na tretji stopnji oziroma v tretji investicijski fazi se vzporedno z nadaljnjo rastjo BDP na prebivalca zmanjša do sedaj negativni saldo TNI, do česar pride zaradi počasnejše rasti prilivov TNI ali pospeševanja vlaganj v tujini ali obojega (Svetličič, 1996).

 

Četrto investicijsko stopnjo zaznamuje prehod v pozitivno neto investicijsko bilanco, kar pomeni, da dežela več investira v tujino, kot pa prejema TNI iz tujine. To je posledica krepitve lastnih tehnoloških sposobnosti, ki so takšne narave, da je internalizacija najboljši način njihovega izkoriščanja v tujini ob sočasni eroziji prednosti, ki so jo uživale prej s poceni delom. Dejavnosti, ki doma izgubljajo konkurenčnost, se pričnejo seliti v tujino. Za peto stopnjo (ki jo je Dunning dodal leta 1988) so značilna navzkrižna vlaganja med razvitimi deželami. Zato se razlika med vhodnimi in izhodnimi naložbami zmanjša, kasneje pa niha okoli ničle. Kumulativno naraščajo tako vhodne kakor tudi izhodne TNI. To je položaj, v katerem se nahajajo najrazvitejše dežele, nekatere pa se temu položaju približujejo. Slednje je posledica tudi postopnega približevanja BDP po prebivalcu med deželami, pri čemer se vse več transakcij pretaka znotraj podjetij (Svetličič, 1996).

 

Rojec in Štiblar (1997) navajata preprostejšo obliko te teorije in pravita, da je možno v razvoju vsake države identificirati tri poglavitne faze glede na razmerje med vhodnimi in izhodnimi TNI. Prva faza je faza neto uvoza kapitala oziroma TNI. Tej fazi vzporedno z razvojem domačega gospodarstva sledi intenzivnejše neposredno investiranje v tujino, ki v drugi fazi najprej privede do izenačitve vhodnih in izhodnih TNI, v tretji fazi pa do preseganja izhodnih nad vhodnimi TNI. Po podatkih Banke Slovenije (1999) neposredne naložbe v Slovenijo od leta 1993 dalje precej presegajo izhodne neposredne naložbe slovenskih podjetij, saj je koeficient med stanjem slovenskih TNI v tujini in tujih TNI v Sloveniji znašal leta 1993 0,29, leta 1994 0,21, leta 1995 0,28, leta 1996 0,21 in leta 1997 0,19.

 

 

Tabela 2-3: Stanja in spremembe stanj TNI iz Slovenije od leta 1993 do leta 1997

 

Slovenske TNI v tujini v mio USD 1993 1994 1995 1996 1997
a. Stanje konec leta
Vrednost skupaj 280,6 280,8 500,4 426,7 424,4
od tega:
Lastniški kapital in reinvestirani dobički 241,7 271,9 360,2 337,8 323,4
Obveznosti do podjetja v tujini 214,6 258,7 368,5 314,8 350,5
Terjatve do podjetja v tujini 253,5 267,6 228,2 225,9 249,5
Neto terjatve do podjetja v tujini 38,9 8,9 140,3 88,9 101,0
b. Sprememba stanja
Vrednost skupaj n.p. 0,2 219,6 -73,7 -2,3
Lastniški kapital in reinvestirani dobički n.p. 30,2 88,3 -22,4 -14,4
Neto terjatve do podjetja v tujini n.p. -30,0 131,4 -51,3 12,0
c. Letni odliv -1,3 2,9 -5,5 -7,7 -25,5
           
Slovenske TNI v tujini – stopnje rasti v % 1993 1994 1995 1996 1997
a. Stanje konec leta
Vrednost skupaj n.p. 0,1 78,2 -14,7 -0,5
od tega:
Lastniški kapital in reinvestirani dobički n.p. 12,5 32,5 -6,2 -4,3
Obveznosti do podjetja v tujini n.p. 20,5 -11,8 -1,0 10,4
Terjatve do podjetja v tujini n.p. 5,6 37,7 -14,6 11,3
Neto terjatve do podjetja v tujini n.p. -77,1 1476,1 -36,6 13,5
c. Letni odliv n.r. n.r. n.r. 40,0 231,2

 

Opombe:

 

n.r. – ni relevantno

n.p. – ni podatka

 

Vir: Banka Slovenije (1998), str. 28.

 

Zgornja tabela kaže na dejstvo, da je investiranje slovenskih podjetij v tujini po osamosvojitvi stagniralo na nizki ravni, ki je nižja od ravni pred osamosvojitvijo. Letni odlivi iz naslova investiranja v tujini so negativni (dezinvestiranje), podatki o stanju neposrednih naložb v tujini[7] sicer kažejo povečanje, vendar gre to v daleč največji meri na račun povečevanja neto terjatev slovenskih vlagateljev do njihovih podjetij v tujini (Banka Slovenije, 1998).

 

 

Tabela 24: Stanje TNI in drugih kapitalskih investicij ob koncu leta v obdobju od leta 1994 do 1997 v mio USD

 

Leto Neposredne naložbe Ostale naložbe v
  Skupaj Lastniški kapital Terjatve Obveznosti lastniške  deleže
Naložbe slovenskih podjetij 1994 280,79 271,88 267,62 258,71 16,30
v tujini 1995 500,44 360,18 368,50 228,23 19,12
1996 426,72 337,79 314,83 225,90 18,09
1997 424,40 323,43 350,46 249,49 16,92
Pogodbene naložbe 1995 11,33 11,33
slovenskih podjetij v tujini 1996 9,09 9,09
1997 7,90 7,90

 

Vir: Banka Slovenije (1998), str. 11.

 

Slovenske neposredne naložbe v tujini v zadnjih letih determinirajo predvsem odnosi medsebojnega kreditiranja slovenskih matičnih firm in njihovih podjetij v tujini. 1994. in 1996. leta so podjetja v tujini neto kreditirala svoje slovenske matične firme, 1995. leta pa je bilo ravno obratno. Neto terjatve so v 1993. in 1994. letu predstavljale le 13,9% oziroma 3,2% skupne vrednosti slovenskih neposrednih naložb v tujini, v 1995. in 1996. letu pa se je njihov delež povečal kar na 28,3% oziroma 24,2%. Očitno je, da slovenska podjetja iz kakršnegakoli razloga že vzdržujejo obsežno medsebojno kreditiranje s svojimi podjetji v tujini, obenem pa se redko odločajo za nove projekte neposrednih naložb v tujini.

 

V Strategiji gospodarskega razvoja Slovenije (1995) in Strategiji ekonomskih odnosov Slovenije s tujino (1996, str. 21-22) je kot dolgoročni cilj postavljen uravnotežen tok vhodnih in izhodnih TNI, kar lahko prispeva k ravnotežju v kapitalski bilanci. Seveda pa cilj povečevanja investiranja slovenskih podjetij v tujino nikakor ni primarno opredeljen s pasivnima razlogoma uravnoteženja kapitalskih tokov (s pozitivnim vplivom na dolgoročno izenačevanje prilivov in odlivov deviz in s tem na stabilizacijo tečaja tolarja) in omogočanja potrebnega priliva vhodnih TNI, temveč v prvi vrsti s potrebo po aktivni internacionalizaciji slovenskega gospodarstva in vključevanju v globalizacijo proizvodnje blaga in storitev (Rojec in Štiblar, 1997). Pri tem bo politika ekonomskih odnosov s tujino naravnana v smeri sklepanja Sporazumov o zaščiti in promociji investicij z državami, kjer se pričakuje največja investicijska dejavnost (Poročevalec DZ RS, 1998).

 

V raziskavi Združenja Manager, ki jo je izvedel Gral Marketing (1996), v katero je bilo zajetih 120 slovenskih podjetij[8], na katera je v letu 1995 odpadla približno polovica celotnega slovenskega izvoza, je  skoraj polovica (49%) podjetij izrazilo namero po investiranju v tujino do konca tisočletja. Raziskava je izpostavila naslednje razloge za  investiranje v tujino:

  • obdržati ali povečati tržni delež v tujini (81% anketiranih),
  • slovenski trg postaja preozek (78%),
  • pričakovanje uspešnejšega marketinga (57%),
  • ugodnejše carinske in druge omejitve (24%),
  • cenejša tuja delovna sila (24%),
  • nižji transportni stroški (19%),
  • ustreznejše financiranje poslov (16%),
  • cenejše surovine in polizdelki (16%),
  • nižje davščine (12%),
  • zaposlitev tujih strokovnih kadrov (10%),
  • ustreznejše okolje za raziskave in razvoj (5%), in
  • drugo (2%).

 

Odgovori očitno kažejo na poznavanje prednosti neposredne prisotnosti oziroma poslovanja na tujih trgih, a investicij zaradi različnih razlogov še ne izvajajo. Slovenska podjetja so ob anketi tudi izrazila, da so glede države gostiteljice investicije najbolj zanimive investicije v Rusko federacijo (33% anketiranih), ZR Jugoslavijo (19%), Nemčijo (19%), Hrvaško (17%), BiH (14%), Makedonijo (12%), Madžarsko (12%), Češko (12%) in Ukrajino (10%). Na podlagi seznama navedenih držav je moč sklepati, da so pri izbiri trgov odločilni naslednji dejavniki:

  • tradicionalno poznavanje poslovnega okolja in poslovne mentalitete,
  • poznavanje jezika,
  • nizka cena proizvodnih tvorcev,
  • bližina trgov, in
  • možnost za dolgoročno rast trga.

 

Žal je mogoče že vsaj od avgusta 1998 dalje opazovati negativni razvoj gospodarskega stanja v večini od teh trgov, od česar je moč izpostaviti predvsem gospodarsko krizo v Ruski federaciji in gospodarske posledice napada NATA na ZRJ, kar zelo omejuje možnosti za razvoj gospodarske pozicije slovenskih podjetij na navedenih ciljnih trgih. Vsekakor je tudi očitno, da v širši javnosti še ni pravega odnosa do izhodnih TNI, pri čemer Rojec in Štiblar (1997) navajata več razlogov, in sicer:

  • nerazumljena in podcenjena vloga svetovnih procesov internacionalizacije in globalizacije v svetu;
  • kapitalsko premajhni potenciali;
  • nevarnost in politično napihovanje nezakonitega bega kapitala v tujino v okviru procesa privatizacije;
  • pomanjkanje programa, ki bi vzpodbujal TNI kot pot večanja gospodarske moči, dviga konkurenčnosti, zmanjšanje gospodarskih tveganj, povečanja oziroma ohranitve deležev na tujih trgih in podobno;
  • pomanjkanje celovitega informacijskega centra (in baze podatkov), ki bi nudil potencialnim slovenskim vlagateljem v tujino informacije o makroekonomskih značilnostih držav, njihovi zakonodaji in ki bi nudil tehnično pomoč pri izvedbi investiranja; in
  • pomanjkanje kakršnegakoli sistema vzpodbud za izhodne TNI, pri čemer je zavarovanje urejeno preko Slovenske izvozne družbe (SID) izrecno za nekomercialne razlike, ne pa tudi za komercialne rizike.

 

V času od nastalih ugotovitev do danes je bilo v Sloveniji vsekakor napravljenih nekaj korakov v smislu dejanskega vzpodbujanja izhodnih TNI, in sicer:

  • pripravljena je prenovljena storitev zavarovanja vlaganj v tujini pred nekomercialnimi tveganji;
  • omogočeno je ugodnejše financiranje investicij v tujini na podlagi zavarovalne police za zavarovanje pred nekomercialnimi tveganji;
  • v SID je bila tudi podvzeta iniciativa za vzpostavitev sistematičnega zbiranja informacij glede neposrednih investicij na tujih trgih, ki se že izvaja;
  • pri Uradu RS za gospodarsko promocijo in tuje investicije je omogočeno financiranje priprave izvedljivostnih študij za investicije v tujino in presoja investicijskih projektov; in
  • vzpostavljen je urejen dostop do baze IPA NET, ki jo ureja institucija iz skupine Svetovne banke in ki združuje vse kar je v svetu pomembno za neposredne tuje investicije.

 

Glede zavarovanja investicij v tujini je moč povedati, da SID pri zavarovanju investicij prevzema omejen nabor tveganj, in sicer nekomercialna tveganja, saj je komercialno tveganje pri investiciji pravzaprav kreditno tveganje vlagatelja, za katerega pa je najbolj pristojna ravno banka, ki vlagatelju odobri kredit. Prevzemanje komercialnih rizikov s strani nacionalnih zavarovateljev investicij, ki so včlanjeni v mednarodno združenje zavarovateljev – Bernsko unijo, ni možno. Komercialna tveganja v razvitih državah prevzemajo predvsem zasebne organizacije z zadostno akumulacijo kapitala. Te institucije prevzemajo rizike tudi po načelu delitve morebitnega donosa od investicije, v zameno za plačilo premije pa je vlagatelj v primeru nastopa zavarovanega škodnega dogodka upravičen do dogovorjene odškodnine. Škodni dogodek je pri komercialnem zavarovanju omejen na fiasko projekta oziroma na nedonosnost investicije. V Sloveniji trenutno tovrstnih organizacij, ki bi specializirano prevzemale komercialna tveganja še ni, njihovo vlogo pa pravzaprav v omejenem obsegu prevzemajo predvsem posojilodalci.

 

2.2.2     Pravna ureditev izhodnih TNI v Sloveniji

novelirati ‘ nov devizni zakon

Rojec in Štiblar (1997) glede zakonodaje[9], ki ureja izhodne TNI, navajata naslednje: “slovenska pravna ureditev izhodnih TNI je nezadovoljiva, netransparentna in v fazi prenove”.

 

Izhodne TNI ureja Zakon o zunanjetrgovinskem poslovanju iz leta 1993, v prihodnje pa naj bi ga urejal zakon o deviznem poslovanju. Podjetje mora pred investiranjem v tujino pridobiti dovoljenje Ministrstva za finance za izvedbo same investicije. Gre bolj za dovoljenje formalne narave, ki pa podaljšuje in zapleta postopek. Novi predlog zakona o deviznem poslovanju še vedno postavlja že obstoječo zahtevo po izpolnjenih davčnih obveznosti in zaključku poslovnega leta brez izgube kot pogoj za investiranje v tujini. Podobne zahteve poznajo tudi druge države, na primer Japonska, ki je sicer ogromna “izvoznica” investicij. S tem predpisom želijo države preprečiti obvodna podjetja, da bi le-ta ne izčrpala premoženje podjetja v domači državi. Slednje, zavedajoč se procesov globalizacije, gotovo ne vzdrži konkretnejše kritike, je pa verjetno tudi plod strahu oziroma obrambe pred špekulativnim izvozom kapitala iz države brez “plačila cesarju, kar je cesarjevega”.

 

2.2.3     Vloga vlade v prihodnje

 

Rojec in Štiblar (1997) na podlagi izsledkov iz raziskave Gral Marketing (1996) ugotavljata, da bo ena od pomembnih nalog slovenske vlade v prihodnje, da ustvari ustrezne pogoje, ki bodo pomagali našim podjetjem, da internacionalizirajo svojo dejavnost. To pa pomeni preseči situacijo, ko se ustanavljanje podjetij obravnava kot beg kapitala, in vzpostaviti informacijske mreže[10], sofinancirati podjetjem izvedljivostne (angl. feasibility) študije v zvezi z investiranjem v tujini in tudi poudariti ekonomsko funkcijo naših diplomatskih predstavništev v tujini, kar so aktivnosti, ki danes v določeni obliki in bodo predvidoma polno zaživele v naslednjih nekaj letih.

 

Eden večjih problemov investiranja v tujini sta sistem in izkušnje vodenja in nadzorovanja dislociranega podjetja v drugi državi. Pri tem bi si lahko pomagali s prenašanjem izkušenj slovenskih podjetij, ki že imajo podjetja v tujini, pa tudi s proučevanjem sistemom vodenja in nadzora tujih podružnic, kot jih prakticirajo tuja podjetja s podružnicami v Sloveniji. Pri tem Rojec in Štiblar (1995) pridajata, da je Slovenija danes v prvi fazi[11] in je neto uvoznica kapitala oziroma TNI. Investiranje v tujini, še posebej v proizvodno aktivnost, je povezano s posedovanjem (lastniško) specifičnih prednosti tujega vlagatelja pred podjetji v državi prejemnici. Glede na današnjo stopnjo razvoja slovenskega gospodarstva je število slovenskih podjetij, ki lahko realizirajo izhodne TNI, omejeno.

 

Ovire, ki so omejevale dosedanje izhodne TNI v Sloveniji, so bile pogojene predvsem s procesom privatizacije, torej menjave lastnikov, kar je vodilo v razpadanje ali pa preporod vseh vrst poslovnih sistemov. Z novo lastniško strukturo bo v naslednjih letih moč pričakovati več vključevanja dejanskega znanja v upravljanje podjetja, morda tudi z najemanjem učinkovitih upravljavcev v tujini, saj je potrebno marsikje na novo definirati poslovno politiko podjetja kot najvplivnejši element poslovanja. Pri tem ne sme izostati država s svojimi vzpodbudami, ki so v začetni fazi zelo pomembne, predvsem v tem smislu, da pomagajo podjetjem pri začetnem vstopu na trge z učinkovitimi (tudi stroškovno!) storitvami, predvsem tam, kjer podjetja kot taka nimajo vpliva. Pri tem je mišljena predvsem izdelava metodologije za presojo investicij, ki bi bila indikator potencialno uspešne investicije, in pa zavarovanje pred nekomercialnimi riziki, ki so izven sfere vlagatelja.

 

2.2.4     Vloga SID

 

Slovenska izvozna družba je zaradi do sedaj majhnega interesa tako poslovnih bank kot izvoznikov investicij doslej zavarovala le nekaj poslov, pri čemer so le-ti v celotnem poslovanju tako glede števila kot skupnega obsega pomenili zanemarljivo količino zavarovanja v primerjavi z zavarovanjem izvoznih kreditov. Slednje dejstvo izvira predvsem iz nerazvitosti slovenskega finančnega trga in pomanjkanja strateških znanj, zagotovo pa tudi zaradi dolgotrajnega procesa privatizacije, ki je upravljanje podjetij in poslovanje vrhnjega menedžmenta preusmerjal v pretežno kratkoročne aktivnosti. Pri pomanjkanju strateških znanj je mišljeno predvsem pomanjkanje poznavanja in uporabe znanj, sploh pa izkušenj, ki so potrebne za vrhunsko upravljanje in vodenje podjetij, kot ga poznajo  in uporabljajo v razvitih državah.

 

Ključna usmeritev za SID glede investicij je v nudenju celovite storitve, ki pomeni tako financiranje kot zavarovanje investicij pred vsemi riziki tako komercialnimi kot nekomercialnimi. Vse navedeno pa bo v kvalitetni obliki možno šele na srednji in dolgi rok, saj ne gre samo za oblikovanje ponudbe, temveč tudi za proces dolgoletnega izobraževanja in pridobivanja izkušenj, kar vsekakor zahteva sama narava tako zahtevne storitve.

 

Štiblar (1996, str. 16) omenja skromen finančni trg, nerazvitost bančnega sektorja in majhnost slovenskih bank kot vzrok, da poslovne banke težko financirajo večje izvozne projekte, za kar potrebujejo sodelovanje posebne izvozne ustanove, pri čemer je mišljeno tako zavarovanje in “servisiranje” izvoznikov in vlagateljev, ki so običajno lahko ena in ista podjetja.

 

Za vlogo podpore države pri premikanju izhodnih investicij praktično z mrtve točke pa je pomembno tudi dejstvo, da skorajda ni nobene razvite države, ki si ne prizadeva za pospeševanje izvoza in ki ne bi imela sistema, ki bi zagotavljal ustrezne finančne, institucionalne ter ostale pogoje, ki so ključnega pomena za razvoj izvoznih aktivnosti tako blaga in storitev na kredit kot tudi kapitala v obliki  izhodnih investicij.

 

Kljub problematiki, ki tare slovenski finančni trg in izvoznike, pa je pri vsem tem zaznati trend spreminjanja smeri razvojnega cikla navzgor, predvsem zaradi naslednjih dejavnikov:

 

  • proces privatizacije je pri koncu, lastniki pa so pričeli aktivneje in resneje oblikovati politiko podjetja s svojo vizijo, poslanstvom in temeljnimi smotri in cilji podjetja[12];
  • finančni trg postaja vedno bolj kompetitiven in ponudba na njem širša in pestrejša, pri čemer se domače banke združujejo, tuje banke pa odpirajo svoja predstavništva in jih spreminjajo v podružnice;[13]
  • Slovenija se vključuje v  EU, kar pomeni kvalitativno spreminjanje tako finančnega kot drugih trgov;
  • slovenska podjetja, še posebej tista, v katerih so delničarji tujci iz razvitih držav, se zavedajo nujnosti selitve dejavnosti v tujino oziroma prehajanja v panoge z višjo dodano vrednostjo, k čemur jih silijo pomanjkanje virov majhnega in omejenega gospodarstva, relativna redkost virov doma in njihova visoka cena.

 

Vsem omenjenim procesom pa s svojimi storitvami sledi Slovenska izvozna družba kot razvojni in preobrazbeni katalizator slovenskega gospodarstva. Še posebej z namenom pospeševanja izhodnih investicij tako TNI kot tudi dolgoročnih TPI je Slovenska izvozna družba ob upoštevanju večine relevantnih razvojnih trendov zavarovanja investicij razvila storitev zavarovanja investicij, ki je primerljiva s storitvami drugih nacionalnih zavarovateljev investicij, včlanjenih v Bernsko unijo.

Slovenska izvozna družba je v Sloveniji edini zavarovatelj investicij, ki je v dosedanjem poslovanju v primerjavi z zavarovanjem izvoznih kreditov zavarovala razmeroma malo investicij. Razlogi lahko ležijo v relativnem nepoznavanju prednosti te storitve in specifičnih lastnosti slovenskega finančnega trga, kar se je kazalo v majhnem interesu tako poslovnih bank kot tudi izvoznikov investicij.

 

OMENITI RAZISKAVO TUKAJ

3.     Zaključek

 

Ugotovimo lahko torej, da so kapitalski tokovi in še posebej TNI dejanski agens oziroma gibalo gospodarskega razvoja posamezne dežele, ki rezultira v globalnih značilnostih svetovnega trga. Svetovni izvoz  je vedno bolj rezultat ustanavljanja podjetij v tujini, pri čemer slovenska podjetja že stopajo po poti tega trenda. Vstopanje na nove trge, ohranitev in povečevanje tržnih deležev pa je uspešna le s prenašanjem potrebnih proizvodnih in poslovnih funkcij na trge v tujino. V to silijo racionalizacija proizvodnje in poslovanja, kar je moč dosegati s povečano produktivnostjo s pomočjo sodobnih tehnologij in sodobnimi metodami upravljanja in vodenja procesov v podjetju.

 

Kapitalski tokovi in še posebej TNI so dandanes dejanski agens oziroma gibalo gospodarskega razvoja posamezne dežele, ki rezultira v globalnih značilnostih svetovnega trga. Svetovni izvoz  je vedno bolj rezultat ustanavljanja podjetij v tujini, pri čemer se slovenska podjetja tega že zavedajo in tudi že stopajo po poti tega trenda, čeprav zaenkrat še čisto narahlo. Vstopanje na nove trge, ohranitev in povečevanje tržnih deležev pa so lahko poslovno uspešne poteze le s  prenašanjem potrebnih proizvodnih in poslovnih funkcij na trge v tujino. V to silijo racionalizacija proizvodnje in poslovanja, kar je moč dosegati s povečano produktivnostjo s pomočjo sodobnih tehnologij in s sodobnimi metodami upravljanja in vodenja procesov v podjetju. Ko primerjamo količino TNI po letih, opazimo v zadnjih dveh desetletjih stalno rast, ki je rezultat vedno večje ozaveščenosti pozitivnih učinkov TNI in ob tem tudi dolgoročnih TPI. Liberalizacije nacionalnih režimov, ki urejajo tokove TNI, ki smo jim priča v devetdesetih letih, pa dokazujejo, da ozaveščenosti sledijo tudi gospodarske politike držav. Pojmovanje investicij se je do danes že izoblikovalo v zelo širok pojem, ki zajema tako opredmeteno premoženje kot tudi neopredmeteno, mednje pa sodijo tudi pogodbeni in svetovalni aranžmaji (tehnična pomoč).

 

V Sloveniji lahko hitro ugotovimo, da smo neto prejemniki investicij iz tujine, saj se je investiranje slovenskih podjetij v tujini po osamosvojitvi praktično ustavilo, pri tem pa je šlo celo za dezinvestiranje. Tako slovenske neposredne naložbe v tujini v zadnjih letih determinirajo predvsem odnosi medsebojnega kreditiranja slovenskih matičnih firm in njihovih podjetij v tujini. Iz poročil Banke Slovenije pa je očitno, da slovenska podjetja že vzdržujejo obsežno medsebojno kreditno razmerje s svojimi podjetji v tujini, obenem pa se redko odločajo za nove projekte neposrednih naložb v tujini. Kljub temu pa se podjetja že pričenjajo zavedati pomena investiranja v tujini predvsem z namenom zadržanja in povečevanja tržnega deleža v tujini.

 

Ovire, ki so omejevale dosedanje izhodne TNI v Sloveniji, so bile pogojene predvsem sprocesom privatizacije, torej menjave lastnikov, kar je vodilo v razpadanje ali pa na drugi strani v preporod vseh vrst poslovnih sistemov. Z novo lastniško strukturo bo moč pričakovati v naslednjih letih več vključevanja dejanskega znanja v upravljanje podjetja, in sicer tudi z najemanjem učinkovitih upravljalcev v tujini, saj je potrebno marsikje na novo definirati poslovno politiko podjetja kot najvplivnejši element poslovanja. Pri tem ne sme izostati država s svojimi vzpodbudami, ki so v začetni fazi zelo pomembne, predvsem v tem smislu, da pomagajo podjetjem pri začetnem vstopu na trge z učinkovitimi storitvami, predvsem tam, kjer podjetja sama nimajo vpliva.

 

Slovenska vlada ima pri ustvarjanju ustreznih pogojev, ki bodo usmerjali podjetja v internacionalizacijo dejavnosti, pomembno vlogo, in sicer predvsem z vzpostavitvijo informacijske mreže, sofinanciranja izvedljivostnih študij v zvezi z investiranjem v tujini, poudarjanjem ekonomske funkcije diplomatskih predstavništev v tujini in usmerjanjem svetovalne dejavnosti pri pripravi in izvajanju investicij v tujino prek Slovenske izvozne družbe in drugih pristojnih institucij.

 

Kljub problematiki, ki tare slovenski finančni trg in izvoznike, pa je možno ugotoviti kar nekaj dejavnikov, ki bi lahko v prihodnje spremenili obstoječo sliko. Pri tem je mišljen predvsem proces privatizacije, ki je pri koncu,  nadalje vedno pestrejša ponudba finančnega trga s tujimi ponudniki finačnih storitev ter vključevanje Slovenije v  EU. Nenazadnje se slovenska podjetja vedno bolj zavedajo nujnosti selitve dejavnosti v tujino oziroma prehajanja v panoge z višjo dodano vrednostjo. Vsem omenjenim procesom pa s svojimi storitvami želi slediti Slovenska izvozna družba kot razvojni in preobrazbeni katalizator slovenskega gospodarstva, še posebej z namenom pospeševanja izhodnih investicij.

 

Preliminarno hipotezo, ki trdi, da so kapitalski tokovi v obliki TNI eden pomembnejših gibal razvoja gospodarstva posamezne države in držav na splošno, sem potrdil, saj večina v delu navajanih avtorjev na podlagi podatkov, ki jih zbirno objavlja Svetovna banka, izpostavlja povečevanje vsakoletne količine teh tokov in pri tem omenja ugodne učinke, ki jih le-ti lahko prinašajo tako domači državi kot državi gostiteljici investicije.

 

4.     LITERATURA IN VIRI

4.1     Domača Literatura

 

  1. Banka Slovenije: Neposredne naložbe – Direct Investment, št.1. Banka Slovenije, 1998.
  2. Banka Slovenije: Neposredne naložbe – Direct Investment, št.3. Banka Slovenije, 1999.
  3. Bobek Vito, Potočnik Janez , Ravbar Vojka, Rojec Matija, Stanovnik Peter, Štiblar Franjo: Slovenija – Strategija ekonomskih odnosov s tujino. Ljubljana, 1996.
  4. Cateora Philip R.: International Marketing – eight edition. Irwin, 1997.
  5. Douglas Susan P., Craig Samuel C..: Global marketing  strategy. McGraw Hill, 1995.
  6. Dunning John H.: Multinational Enterprises and the Global Economy. Workingham : Addison Wesley Publishing Company, 1993.
  7. European Round Table of Industrialists: Investment in the developing world – New openings and challenges for European industry. ERT, 1997.
  8. Financial Times: Mergers boost to FDI, August 1998.
  9. Gral marketing: Internacionalizacija slovenskega gospodarstva. Ljubljana: Združenje Manager, 1996.
  10. International Chamber of  Comerce, UNCTAD: The financial crisis in Asia and foreign direct investment – Full report, 1998.
  11. Johansson Johnny K.: Global Marketing. Irwin, 1997.
  12. Jurše Milan: Mednarodni marketing. EPF Maribor, 1993.
  13. Kenda Vladimir: Mednarodno poslovanje. EPF Maribor, 1993.
  14. OECD: Benchmark Definition of Foreign Direct Investment. OECD, Paris, 1993.
  15. OECD: Detailed benchmark definition of foreign direct investment. Paris: Directorate for financial fiscal and enterprise affairs, 1992.
  16. OECD: International investment and multinational enterprises – Investment and disincentives. Effects on international direct investments. Paris, 1989.
  17. OECD: Trade and Investment – Investment and the Uruguay Round, 1997a.
  18. Poročevalec DZ RS: Politika ekonomskih odnosov s tujino. Št. 59/III, 1998, str. 468.
  19. Porter Michael: Competitive advantage of Nations. The Free Press, 1990.
  20. Porter Michael: Competitive advantage. New York, The Free Press, 1985.
  21. Potočnik Janez, Senjur Marjan, Štiblar Franjo: Slovenija – Strategija gospodarskega razvoja. Ljubljana: Zavod RS za makroekonomske analize in razvoj, 1995.
  22. Puharič Krešo, Pivka Marija Hilda: Pravo mednarodne trgovine. Ur.l.RS, 1994.
  23. Rojec Matija, Štiblar Franjo: Neposredne tuje investicije (TNI) in razvoj Slovenije – Stanje, politika in možna vloga Gospodarske zbornice Slovenije – osnutek. Ljubljana, 1997.
  24. Rojec Matija: Portugalska in neposredne tuje investicije po vstopu v Evropsko unijo – relevantnost za Slovenijo. Naše gospodarstvo, Maribor, 40 (1994), št. 5, str. 514 – 519.
  25. Senjur Marjan: Uvod v analizo investicij – seminarsko gradivo. CISEF, Ljubljana, 1998.
  26. Senjur Marjan: Uvod v investicije in analiza investicij – seminarsko gradivo. CISEF, Ljubljana, 1998a.
  27. Svetličič Marjan: Svetovno podjetje – Izzivi mednarodne proizvodnje. Ljubljana: Znanstveno in publicistično središče, 1996.
  28. Štiblar Franjo: Vloga posebnih finančnih institucij za podporo izvozu v svetu in pri nas. Bančni vestnik, Ljubljana, 45(1996), 12, str. 14-19.
  29. UNCTAD: World investment report 1996. New York and Geneva, 1996č.
  30. UNCTAD: World investment report 1997 – Overview. New York and Geneva, 1997.
  31. Vernon Raymond: International investment and International Trade in the Product Cycle. Quartely Journal of Economics, 80 (May 1966).
  32. World Trade Organization: Annual report 1996. Volume I, II. WTO, 1996. World Trade Organization: Working group on the relationship between trade and investment – Bulletin.

 

* Peter Kunstiè, mag., samostojni strokovni sodelavec, Slovenska izvozna družba d.d., Ljubljana

[1] Glej tudi Kenda in Bobek (1997) str. 119-132, Douglas in Craig (1995) str. 5 – 10 in Johansson (1997) str. 37 – 53.

[2] Angl.  TNC – Transnational Corporartions.

[3] Rojec (1994) na primeru Portugalske navaja, da so ob njenem  vstopanju v Evropsko unijo in odpiranju TNI ostale èlanice pojmovale uveljavljanje nacionalnih interesov pravzaprav za èisto obièajno držo.

[4] Angl. ICC – International Chamber of Commerce s sedežem v Parizu.

[5] Gre za trge ZDA, Zahodne Evrope in Japonske.

[6] V kasnejši knjigi iz leta 1990 z naslovom Competitive Advantages of Nations je teorijo nadgradil z argumentiranjem kompetitivnih prednosti, ki da so unikatne za posamezno obmoèje.

[7] Pri podatkih je upoštevan kriterij 10% deleža v lastniškem kapitalu, pri tem pa še ni upoštevan kriterij znatnega vpliva na upravljanje podjetja. Vrednost neposrednih naložb se izraèunava na osnovi knjigovodske vrednosti v skladu s Slovenskimi raèunovodskimi standardi.

[8] Anketa je bila namreè odposlana na 300 podjetij.

[9] Slovenska zakonodaja ureja to podroèje v drugem odstavku 22. in 23. èlena Zakona o zunanjetrgovinskem poslovanju (Ur. l. RS, št. 13/93, 66/93, 7/94 in 58/95) in Sklep o kriterijih za izdajo dovoljenj za naložbe domaèih pravnih oseb v podjetja v tujini (Ur. l. RS, št. 28/95, 77/95 in 19/96).

[10] Predvsem pomembna je storitev Svetovne banke, ki se imenuje IPANET, ki je pravzaprav virtualni trg investicij, v katerega so vkljuèena tudi naša gospodarska ministrstva (MGD, MEOR) in Gospodarska zbornica Slovenije (GZS), tako da lahko slovenska podjetja to storitev že uporabljajo.

[11] V petstopenjskem sistemu je Slovenija lahko v drugi z zametki znaèilnosti tretje faze.

[12] Veè o tem glej Belak in soavtorji (1993).

[13] V Sloveniji so že v razliènih oblikah prisotne avstrijske, italijanske, nemške banke in ena francoska banka.

Recent Posts
Kontaktirajte Nas

Trenutno nismo na voljo. Vendar nam lahko pošljete sporočilo in odgovorili vam bomo nemudoma.

Ni berljivo? Spremeni tekst! captcha txt

Start typing and press Enter to search

Uporabljamo piškotke - z ogledom tega spletnega mesta se strinjate s pravilnikom o piškotkih.
Sprejemam Piškotke
x