Zavarovanje investicij v tujini

 pod Članki

1.         Pomen tujih neposrednih investicij

 

Kapitalski tokovi in še posebej tuje neposredne investicije (TNI), ki so v zadnjih desetletjih največ prispevali h globalnim značilnostim svetovnega trga, so dandanes poglavitno gibalo gospodarskega razvoja posamezne dežele. Svetovni izvoz je (pretežno) vedno bolj učinek ustanavljanja podjetij v tujini. Vstopanje na nove trge, ohranitev in povečevanje obstoječih tržnih deležev največkrat postanejo poslovno uspešne poteze le v primerih prenosa posameznih ali pa celo vseh potrebnih poslovnih funkcij na najbolj učinkovite trge. V to silijo racionalizacija stroškovne, količinske in kakovostne dimenzije poslovanja. Torej postajajo tudi za slovenska podjetja investicije v tujino vse pomembnejši dejavnik obstoja, rasti in razvoja podjetja.

 

V Sloveniji ugotavljamo, da smo neto prejemniki investicij iz tujine, saj se je investiranje slovenskih podjetij v tujini po osamosvojitvi praktično ustavilo – še več – šlo je celo za dezinvestiranje. Ovire, ki so omejevale dosedanje izhodne TNI v Sloveniji, so bile pogojene predvsem s procesom lastninjenja, torej menjave lastnikov, kar je vodilo v razpadanje ali pa na drugi strani v preporod vseh vrst poslovnih sistemov. Z oblikovanjem nove lastniške strukture je zato moč v naslednjih letih pričakovati več upoštevanja globalnih trendov tako pri oblikovanju politike podjetja kot pri celotnem upravljanju, kot najvplivnejšemu notranjemu dejavniku poslovanja podjetja.

 

Pri vsem tem nikakor ne sme izostati gospodarska politika s svojimi vzpodbudami, ki so na sedanji ravni izhodnih TNI Slovenije, izredno pomembne. Gre namreč za vzpodbude v smislu olajševanja naporov pri začetnem vstopu na trge in izvajanje storitev, do katerih podjetja sama prihajajo težje ali pa je to zanje celo nemogoče. Slovenska gospodarska politika ima za te dejavnosti na voljo kar nekaj instrumentov, med drugimi (vzpostavitev informacijske mreže, gospodarsko angažiranje diplomatskih predstavništev, koordiniranje svetovalne dejavnosti pri pripravi in izvajanju investicij v tujino) tudi financiranje in zavarovanje izhodnih investicij, kar izvaja Slovenska izvozna družba (SID). V nadaljevanju je prikazan instrument zavarovanja izhodnih investicij, ki ima v večini razvitih držav vlogo katalizatorja izhodnih investicij, in ki domačemu gospodarstvu olajšuje pridobivanje finančnih virov pri bankah za izvajanje investicijskih projektov v tujini.

 

 

2.         Zavarovanje tveganja pri investicijah

 

Investicijske projekte ogrožajo prenekatera tveganja, ki lahko oslabijo ali celo popolnoma onemogočijo tako samo izvedbo kot tudi uspešnost investicije.

 

Možni ukrepi vlagatelja pri zmanjševanju tveganosti investicij so: preučitev trga, tehtna izbira partnerjev pri vseh fazah investicije, optimalna izbira  instrumentov  utrjevanja obveznosti partnerjev pri investicijskem projektu in pridobitev instrumentov zavarovanja za tveganja, ki so izven vplivnega območja vlagatelja in njegovih partnerjev. Vsekakor so ključnega pomena sami udeleženci projekta, njihova usposobljenost, izkušenost, pripravljenost na premagovanje težav in sposobnost reševanja problemov, saj če le-ti niso sposobni izvesti načrtovanega, pred fiaskom projekta ne pomaga nikakršno, sicer še tako kvalitetno zavarovanje.

 

Da vlagatelj v tujini ni prepuščen sam sebi, je vrsta držav oblikovala sisteme zavarovanja investicij in uvedla ustrezno podporo, za katero je pooblastila specializirane institucije. Te institucije nudijo zavarovanje pred tveganji na katere vlagatelj nima vpliva, in pa svetovalno dejavnost. Nenazadnje pa se na državni ravni sklepajo tudi dvostranski sporazumi o promociji in zaščiti investicij, ki imajo sicer omejen doseg, vendar kažejo določeno pripravljenost po spoštovanju tujih investicij na domačem ozemlju in so lahko nekakšen začetni pokazatelj investicijskega podnebja v posamezni državi gostiteljici investicij. Velja tudi izpostaviti dejavnost držav OECD pri oblikovanju večstranskega sporazuma o zaščiti investicij, s katerim bi lahko dosegli pomemben napredek pri investicijskih sporazumih, saj bi ta sporazum vključeval najvišje standarde in bi varoval investicije tudi že v predinvesticijski dobi. Slednje usklajevanje (preveč) različnih interesov držav pa je zaenkrat žal pretrd oreh, da bi lahko željeni sporazum dosegli v kratkem.

 

3.         Zavarovanje investicij z zavarovalno polico

3.1       Uvod

 

V zavarovalni dejavnosti je vsekakor najbolj razširjena delitev tveganj na komercialna in nekomercialna. Pri tem je ključnega pomena njihova jasna razmejitev, saj je od le-te odvisno, ali bo zavarovatelj posamezno tveganje sploh kril, in ali bo s tem vlagatelj – zavarovanec upravičen do izplačila odškodnine za utrpljeno škodo. Zavarovatelji investicij iz razvitejših držav, člani Bernske unije[2] (gre pretežno za nacionalne zavarovatelje vključno s SID), pri tem krijejo le nekomercialna tveganja. Kljub temu da si zavarovatelji niso edini glede razvrščanja tveganj v omenjeni dve skupini, pa je možno potegniti ločnico med skupinama tveganj s kriterijem, ali je nastop določenega tveganja v dosegu ali izven dosega zavarovanca. Pomembno pri vsem tem je predvsem, da vlagatelj spozna, oceni ali da oceniti tveganja, izbere nosilce posameznih tveganj in jih mednje čim učinkoviteje porazdeli.

 

Zavarovanje investicij pred nekomercialnimi tveganji z zavarovalno polico je torej pri zavarovateljih, ki so včlanjeni v Bernsko unijo, ključni instrument zavarovanja investicij, ki je na voljo na trgu. Investicij pa ne zavarujejo le člani Bernske unije, temveč so na trgu zavarovanja investicij pred nekomercianimi tveganji tudi privatni zavarovatelji in večstranske agencije. Vsaka skupina zavarovateljev obstaja zaradi različnih razlogov oziroma namenov in ima svojstveno ponudbo, in sicer tako glede stroškov kot tudi ugodnosti, ki jih nudi.

 

3.2       Zavarovanje investicij v Sloveniji

 

Slovenska izvozna družba je v Sloveniji edini zavarovatelj investicij, ki je v dosedanjem poslovanju v primerjavi z zavarovanjem izvoznih kreditov zavarovala razmeroma malo investicij. Razlogi lahko ležijo v relativnem nepoznavanju prednosti te storitve in v specifičnih lastnostih slovenskega finančnega trga, kar se je kazalo v majhnem interesu tako poslovnih bank kot tudi vlagateljev.

 

Kljub problematiki, ki tare slovenski finančni trg in izvoznike, pa je možno ugotoviti kar nekaj dejavnikov, ki bi lahko v prihodnje spremenili obstoječo sliko. Pri tem je mišljen predvsem proces lastninjenja, ki je pri koncu, nadalje vedno pestrejša ponudba finančnega trga s tujimi ponudniki finančnih storitev in vključevanje Slovenije v EU. Nenazadnje pa se vse več slovenskih podjetij vedno bolj zaveda potrebe po preusmerjanju v dejavnosti z višjo dodano vrednostjo in nujnosti selitve določenih dejavnosti v tujino. Vsem omenjenim procesom pa s svojimi storitvami želi slediti Slovenska izvozna družba kot razvojni in preobrazbeni katalizator slovenskega gospodarstva, še posebej z namenom pospeševanja izhodnih investicij.

 

3.3       Kriteriji ustreznosti

3.3.1    Ustrezne investicije

 

Z namenom uresničevanja ciljev posameznega narodnega gospodarstva je večina razvitih držav oblikovala kriterije ustreznosti z namenom selektivnega pospeševanja posameznih investicij v tujino. Kriteriji se nanašajo na investicijo, vlagatelja in državo gostiteljico investicije.

 

Zavarovatelji običajno favorizirajo nove neposredne investicije in težijo k izključitvi že obstoječih investicij iz zavarovalnega portfelja, kar izraža cilj delovanja v smeri vzpodbujanja novih investicij. Vsekakor pa imajo zavarovatelji dodatni vložek kapitala v že obstoječe podjetje za novo investicijo, vključno s prispevkom v obliki ponovno vloženih zaslužkov. Investicije v obstoječa podjetja so še posebej sprejemljive, kadar gre za vložek v razširitev, posodobitev ali povečanje obstoječih zmogljivosti podjetja.

 

Do devetdesetih let je bilo glede vrste investicije zaznati koncentracijo v obliki investiranja kapitalskih deležev, vključno z posojili delničarjev, in sicer bodisi v denarju bodisi v naravi. Posojila so tudi še danes pretežno omejena na posojila delničarjev s predpisanim minimalnim obdobjem zavarovanja v trajanju treh let. Splošno je možno zavarovati tudi portfeljske investicije, seveda pod pogojem, da so vložki v podjetje za obdobje najmanj treh let, kar omogoča izločanje zavarovanja “vročega denarja”.

 

3.3.2    Ustrezni vlagatelji

 

Zavarovatelji preferirajo vlagatelje, ki so gospodarske družbe ali pa finančne institucije, pod pogojem, da imajo sedež matičnega podjetja v državi zavarovatelja. Nacionalnost vlagatelja se lahko poleg kraja sedeža presoja tudi po kraju ustanovitve ali celo po kraju glavnine poslovanja. Ob tem zavarovatelji, pri čemer mora imeti potencialni zavarovanec večinsko lastništvo v podjetju, krijejo tudi investicije domačih vlagateljev prek podružnic v tretjih državah. Potrebno je omeniti, da je dandanes le malo investicij brez posrednih vlagateljev (angl. intermediate investors), saj se večkrat dogodi, da angleško podjetje prek ciprske družbe izvede investicijo v Grčiji in podobno. Možno je tudi, da zavarovanci ustrezajo za zavarovanje, če dejansko kontrolirajo poslovanje podjetja s tako imenovanim kontrolnim deležem, ne da bi imeli večinski delež.

 

Z ozirom na lokalno projektno podjetje zavarovatelji ponavadi ne uveljavljajo omejitev glede pravne oblike podjetja in v principu sprejemajo tudi sonaložbe v obliki skupnih podjetij (ang. joint venture), vključno s tistimi s samo vlado in/ali lokalnimi javnimi podjetji (tudi če imajo le-te večinski del lastništva v projektu), čeravno nekateri zavarovatelji krepkeje preferirajo nično oziroma minimalno participacijo vlade države gostiteljice.

 

3.3.3    Ustrezne države gostiteljice investicije

 

Največkrat je pri državah z daljšo kontinuiteto podpis sporazuma o promociji in zaščiti investicij pomembna osnova za zavarovanje nekomercialnih tveganj v neki državi gostiteljici. Kljub temu pa lahko na podlagi izkušenj zavarovateljev ugotovimo, da je omenjen dvostranski sporazum največkrat le kos papirja brez želenega učinka.

 

Vsak nacionalni zavarovatelj ima oblikovane nevarnostne razrede, v katere razvršča države na podlagi analiz deželnega tveganja in dvostranskih odnosov, ki jih z neko državo ima. Tako se lahko dogodi, da neka država sicer glede mednarodnega ratinga ni zelo tvegana, vendar je za neko drugo državo na podlagi problematičnih dvostranskih odnosov nemogoče pričakovati zadostno oziroma še razumno varnost, zato jo zavarovatelj preprosto izključi iz kritja. Seveda je odločitev o zavarovanju podana tudi na podlagi preučitve pravnega sistema in pravnega varstva, ki ga nudi država gostiteljica.

 

3.4       Zavarovana tveganja

3.4.1    Seznam kritih tveganj

 

Pomembnejši tipi investicijskih tveganj, ki so tradicionalno kriti z zavarovalno polico, so naslednji:

  • tveganje omejevanja konverzije in/ali transferja valut,
  • tveganje ekspropriacije in podobnih razlastitvenih ukrepov,
  • tveganje vojne in civilnih nemirov,
  • tveganje razdrtja pogodbe,
  • tveganje odklonitve pravnega varstva, in
  • druga tveganja, na podlagi odločitve posameznega zavarovatelja.

 

Seznam kritih tveganj je prožen, vendar pa izključuje komercialna tveganja, ki jih mora vlagatelj nositi sam, kakor tudi tako imenovane razvojna oziroma tržna tveganja, ki so v začetku investicije težko opredeljivi, njihov pojav pa je vezan na različne vrste dogajanj, kot so klimatska, geografska, ekonomska in podobna, zato ne morejo postati obvladljivi s tradicionalnimi zavarovalnimi tehnikami.

 

3.4.2    Tveganje omejevanja konverzije in/ali transferja valut

 

Gre za tveganje uvedbe restrikcij s strani države gostiteljice investicije glede zamenjave domače valute v prosto zamenljivo valuto ali katerokoli drugo valuto, ki je sprejemljiva za vlagatelja – imetnika zavarovalne police. Prav tako gre tu tudi za tveganje omejevanja prenosa zavarovane valute izven države gostiteljice, in sicer tako domače valute kakor tudi valute, v katero je bila domača valuta konvertirana. V vsakem primeru morajo biti obravnavane restrikcije uvedene po datumu sklenitve zavarovalne police in se morajo nanašati na valuto, v kateri je bil ustvarjen dobiček ali izveden poskus repatriacije kapitala iz naslova zavarovane investicije.

 

3.4.3    Tveganje ekspropriacije in podobnih ukrepov

 

V to skupino sodijo ukrepi, prisodljivi državi gostiteljici, ki so zavarovancu povzročili odvzem lastnine ali nadzora nad lastnino ali pa odvzem katerihkoli koristi iz naslova njegove investicije. Zavarovalno kritje lahko vključuje ekspropriacijo, nacionalizacijo, konfiskacijo, sekvestracijo in  zamrznitev premoženja, vendar ni omejeno le na navedene ukrepe. Zagotovljeno je namreč tudi za ukrepe, ki zavarovancu preprečujejo uveljavljanje in izvrševanje lastninskih pravic ali nadzora nad investicijo. V primeru kapitalskih (angl. equity) upravičenj, so lahko krite pravice do dividend in dobičkov, pravice do nadzora in pravice do prostega razpolaganja s koristmi od take kapitalske investicije.

 

V primeru nekapitalskih neposrednih investicij so lahko zavarovane pravice za vložitev odškodninskega zahtevka (angl. claim) do projektnega podjetja za dogovorjena plačila, prav tako pa tudi pravice do prenosa teh pravic na tretje osebe in pravice do sodelovanja pri upravljanju investicijskega projekta. Kriti so lahko tudi ukrepi, kjer upravna oblast ne izvede ukrepov, ki bi jih po zakonodaji morala, vendar pa niso krite legislativne opustitve ali odločbe neodvisnih sodišč ali arbitraž. V vsakem primeru pa mora biti ukrep prisodljiv državi gostiteljici investicije. Ukrep je prisodljiv državi gostiteljici tudi v primeru, ko ona le odobri, potrdi ali usmeri ukrep ali opustitev.

 

Zavarovanje pa ne more biti zagotovljeno za nediskriminatorne ukrepe, ki so splošno veljavni, in katere vlade sprejmejo v javnem interesu z namenom uravnavanja gospodarske aktivnosti na svojem ozemlju. Primer je  lat. bona fide oziroma v dobri veri sprejetje splošnih davkov, dajatev, nadzora nad cenami in drugih gospodarskih ukrepov, prav tako pa tudi okoljske in delovne zakonodaje ter ukrepov za zagotavljanje javne varnosti. Kritje pa je lahko zagotovljeno za ukrepe, ki sicer ne izpolnjujejo vseh zgoraj navedenih kriterijev, še posebej pa zavarovanca diskriminirajo, torej postavljajo v slabši položaj, ali so zasnovani tako, da povzročajo ekspropriatorni učinek, ki povzroči, da vlagatelj zapusti svojo investicijo in jo proda po nerealni ceni oziroma pod realno ceno. Posebna zanimivost je zagotovitev kritja tudi za serijo zaporednih ukrepov (angl. creeping exproriation), ki skupaj tvorijo razlastitveni učinek, četudi vsak posamezni ukrep sam po sebi ustreza ukrepom, ki so izvzeti iz zavarovanega kritja.

 

3.4.4    Tveganje razdrtja pogodbe

 

Gre za tveganje prekinitve ali razdrtja pogodbe (angl. breach of contract)  z vlagateljem s strani vlade države gostiteljice oziroma za neizpolnitev lokalnih oblasti glede specifičnih aktivnosti v zvezi z investicijo, ki rezultirajo v usodnih posledicah za lokalno podjetje, na primer v zmanjšanju vrednosti podjetja ali nezmožnosti poslovanja, ali pa za vlagatelja, na primer izguba pravic in neplačilo dogovorjenih zneskov ali pa njihove nezamenljivosti v trdne valute. V nekaterih primerih gre tudi za transfer valute in ekspropriatorna tveganja, ki ustrezajo kriterijem za ugotovitev nastopa tveganja razdrtja pogodbe. V teh primerih lahko zavarovanec uveljavlja odškodnino na kateremkoli od kritih tveganj.

 

3.4.5    Odklonitev pravnega varstva

 

Gre za tveganje nezagotavljanja ustreznega pravnega varstva (angl. denial of justice), kadar zavarovanec nima dostopa do pravnih in arbitražnih teles, torej sodišč in arbitraž, ki bi presodili ukrepe ali opustitve zoper vlagatelja. Možno je tudi, da sodišče ne izda odločbe v razumnem roku, ki je opredeljen v zavarovalni pogodbi oziroma polici, ali pa sodno oziroma arbitražno odločbo celo ni mogoče izvršiti.

 

3.4.6    Tveganje vojne in civilnih nemirov

 

Gre za tveganje izgub, ki nastanejo zaradi kakršnegakoli vojaškega dejanja ali civilnih nemirov na območju države gostiteljice. Zavarovalna polica lahko opredeljuje kritje vojaške akcije in pa civilnih nemirov. Kritje pred vojaško akcijo ali vojno je mišljeno tako za sovražnosti med različnima ali različnimi državami kot v primeru državljanske vojne med oboroženimi enotami v neki državi, pri tem pa je vključena tako napovedana kot nenapovedana vojna. Pri civilnih nemirih kritje zajema organizirano nasilje, ki je usmerjeno proti vladi, s ciljem njenega sestopa z oblasti ali pa njen pregon iz določene regije, vključujoč revolucijo, upore in vstaje. Kriti so civilni nemiri v obliki splošnih nemirov in pa civilne komocije (angl. commotion). Pri nemirih gre na splošno za skupino posameznikov, ki javno zagrešijo dejanja nasilja proti pravnomočnim oblastem. Pri civilni komociji pa so šteti dogodki, ki imajo vse značilnosti nemirov, vendar so množičnejši in trajajo dlje, ne da bi imeli status državljanske vojne, revolucije, upora ali vstaje.

 

Civilni nemiri morajo vedno biti izvedeni s strani skupin s širšimi političnimi ali ideološkimi cilji. Dejanja s strani delavcev, študentov ali drugih specifičnih interesnih skupin vključno s terorističnimi dejanji, ugrabitvami ali drugimi dejanji, uperjenimi proti zavarovancu, ne sodijo med kritje tveganja civilnih nemirov, vseeno pa jih lahko zavarovanec na podlagi lastne presoje vzame v zavarovalno kritje. Izbruh oziroma vzrok zavarovanih dogodkov je, kadar je tako posebej opredeljeno, lahko tudi izven meja države gostiteljice, še posebej, če je zaradi tega prizadeta vitalna povezava, ki onemogoča poslovanje investicijskega podjetja oziroma projekta.

 

3.4.7    Drugi nekomercialni tveganji

 

Iz zavarovanja so vsekakor izvzeti vsa tveganja glede dejanja ali opustitve vlagatelja, ki so v nasprotju z zakoni države gostiteljice, pri tem pa so izvedena s strani zavarovanca, njegovih pooblaščencev ali pa bi jih zavarovanec lahko preprečil. Tveganje valutne fluktuacije oziroma tečajno tveganje v teh zavarovalnih shemah ni krito, ob tem seveda tudi tveganje devalvacije in depreciacije[3]. Vsekakor so iz zavarovanega kritja izključeni tudi vsi dogodki pred sklenitvijo zavarovanja, kar je logično in eno ključnih pravil v zavarovalništvu, ki zapoveduje zavarovanje pred bodočimi in negotovimi tveganimi dogodki. Kljub navedenemu pa so lahko kriti dogodki, ki so nastali pred sklenitvijo zavarovalne police, če nihče od pogodbenih strank, torej zavarovatelja in zavarovanca, za te dogodke ni vedel. Pri določenih zavarovateljih so lahko izjemoma in pod določenimi pogoji, kot je na primer nedosegljivost takega zavarovanja v državi gostiteljici, kriti tudi tveganji naravnih nesreč.

 

3.5       Časovni horizont in metode zavarovanja

3.5.1    Trajanje zavarovalnega kritja

 

Kritje tveganj pri investicijah je možno za najmanj 3 do praviloma največ 15 let ali v posebnih primerih celo več, na primer do 20 let[4]. Izvajanje gradnje investicije lahko traja običajno do 5 let, nato pa se trajanje zavarovanja šteje od trenutka dokončanja gradnje investicije, seveda v primerih, ko gre za projekte, ki tako gradnjo zahtevajo. Nekateri zavarovatelji prakticirajo, da morajo biti pogoji kritja, vključno z obračunom zavarovalne premije, revidirani in po možnosti obnovljeni na vsaka tri leta, vendar ta obdobja varirajo od zavarovatelja do zavarovatelja.

 

3.5.2    Metode zavarovanja

 

V splošnem so sheme članov Bernske unije kot celota okarakterizirane s pogojno naravo zavarovanja danega na izbiro vlagatelju. Za razliko od finančnih garancij na poziv so obravnavane garancije ali bolje zavarovalne police predmet raznovrstnih pogojev glede neoporečnosti in pravilne izvedbe projekta. Še več, zavarovatelji ne nudijo polno ali finančno garancijo, kajti določen delež tveganja oziroma izpostavljenosti je vedno prepuščen zavarovancu[5]. To je tako vsled prepričanja, da je ta delež tudi motivirajoči dejavnik za zavarovanca tako za pravilno izvedbo projekta kot tudi za izterjavo morebitne nastale škode od njenega povzročitelja oziroma odgovorne osebe za njen nastanek.

 

Metoda zavarovanja vedno sloni na diskrecijski pravici zavarovatelja po izključevanju posameznih tveganj. Na primer, ko zavarovatelj oceni, da je verjetnost nastopa tveganja nezamenljivosti valute prevelika, lahko uporabi svojo, v pogojih zavarovanja zapisano diskrecijsko pravico, in ga izključi iz kritja ali pa omeji limit zavarovalnega kritja (zavarovalno vsoto) na udeležbo v kapitalu in reinvestirane dobičke in odkloni kritje dividend ali posojil[6].

 

Sheme zavarovanja članic Bernske unije so pretežno osnovane na podobnih opredelitvah tveganj, ki jih krijejo bodisi na individualni bodisi na paketni osnovi, prav tako pa temeljijo na analognih principih zavarovanja, kot veljajo za zavarovanje izvoznih kreditov, kar je tudi eden odrazlogov, da so za kritje tako investicij kot izvoznih kreditov pogosto pristojne iste institucije. Članice Bernske unije so tradicionalno divergirale v dva pristopa h kritju tveganj investicij, in sicer v:

  • evropski pristop in
  • severnoameriški pristop.

 

Evropski pristop, ki ga uporablja večina evropskih zavarovateljev trgovine in investicij in prav tako tudi Japonska, je sistem, kjer zavarovatelj krije vsa zavarovaljiva tveganja v paketu, pri tem pa si zavarovatelj pridržuje pravico izključitve enega ali več tveganj iz obsega kritja. Premijski sistem je splošen v tem, da ni razlike v ceni med posameznimi tveganji in med vzroki nastanka škode. Seveda je večinoma možen popust v ceni, če se izključi določeno, na primer transferno tveganje.

 

Severnoameriški pristop uporabljajo v ZDA, Kanadi, pri MIGA (institucija Svetovne banke) in v Avstraliji, kjer so tveganja lahko krita individualno in lahko tako vlagatelj kot zavarovatelj določita, katera tveganja bodo krita, navadno pa je možno določiti tudi znesek zavarovalne vsote za vsako posamezno tveganje. Zavarovalna premija je prav tako navedena posebej za vsako krito tveganje. Kadar so zavarovana vsa tveganja, pa je možen tudi popust pri premiji.

 

V praksi se pojavljata dve vrsti zavarovalne vsote, in sicer obstoječa (angl. current insurance amount) in rezervirana (angl. stand-by insurance amount). Razlika med njima je predvsem v višini premije, ki se plača na eno ali na drugo zavarovalno vsoto, saj se na rezervirano, ki je namenjena, na primer za bodoče zadržane dobičke ali pa nadaljnje investicije, plača le del polne premije.

 

3.6       Odškodnina za utrpljeno škodo

 

Škoda, ki jo zavarovanec utrpi, se mora nujno nanašati na tveganja, ki so s polico krita. Pravilo je, da zavarovanje ne more kriti posledic, ki so izid nesoglasja med vlagateljem in njegovim lokalnim partnerjem ali tretjo osebo zaradi zavarovančevega neupoštevanja vseh veljavnih zakonskih predpisov. Nadalje pa tudi odškodnina ni niti takojšnja niti neomejena. Ni takojšnja v tem, da zavarovatelji zahtevka za odškodnino ne honorirajo takoj. Vse dokler ne preteče posebno obdobje, imenovano čakalna doba (angl. waiting period), zavarovatelj ne izplača odškodnine. Ta doba varira glede na vrsto kritega tveganja in omogoča zavarovatelju, da se prepriča v verodostojnost odškodninskega zahtevka. Pomembno je, da škoda ne izvira iz začasnih razlogov, vsekakor pa v čakalni dobi zavarovatelj napravi potrebno preiskavo in poizvedbe ter izvede ali pa pripravi zavarovanca, da le-ta izvede vse potrebne ukrepe v izogib škodi ali pa za njeno minimizacijo. Omejenost višine odškodnine pa je določena z že omenjenim odstotkom kritja, ki določa kolikšen odstotek vsakokrat utrplene škode bo zavarovatelj zavarovancu povrnil.

 

3.7       Poglavitne značilnosti zavarovanja nekomercialnih tveganj SID

 

SID pri izvajanju storitve zavarovanja investicij v tujino pred nekomercialnimi tveganji podpira zlasti investicije v tiste države, katerih trgi so dolgoročno perspektivni za slovensko gospodarstvo in ki omogočajo povečano konkurenčnost ter rast slovenskega izvoza na trajnostni osnovi, hkrati pa ne predstavljajo tako imenovanih substitucijskih naložb. S tem SID v sodelovanju z zunanjimi sodelavci slovenskim vlagateljem nudi tudi potrebne svetovalne storitve (preventivni pristop k varnosti naložb v tujini) in z zavarovanjem investicij slovenskemu gospodarstvu odpira te trge ter vlagateljem zagotavlja potrebno varnost naložb, kar je pogoj za investicije slovenskih podjetij na perspektivnih in rizičnih tujih trgih. Pri tem se SID še posebej specializira na nekatere ključne trge, kjer ima slovensko gospodarstvo izrazite primerjalne prednosti v tradicionalnem poznavanju trga, regulative, jezika in podobno.

 

Ob stalnem ocenjevanju deželnega tveganja in podnebja naložb v posameznih državah pri pogojih zavarovanja in poslovni politiki do zavarovanja investicij v posameznih državah, do katerih je, razen v zelo izjemnih primerih, odprta za zavarovanje pred nekomercialnimi tveganji, SID upošteva tudi pravno regulativo, zlasti njeno ustreznost glede zaščite in pravic vlagateljev ter prakso do tujih naložb v posameznih državah, meddržavne sporazume o zaščiti investicij ter ustrezne mednarodne konvencije in sporazume, h katerim so pristopile države gostiteljice investicij.

 

S sklepanjem sporazumov o sozavarovanju oziroma pozavarovanju z drugimi izvozno-kreditnimi agencijami in zasebnimi (po)zavarovalnicami SID med drugim omogoča tudi sonaložbe s tujimi osebami v tretjih državah, s čimer povečuje svoje kapacitete in zmanjšuje velikost prevzetih tveganj.

 

Pri odločanju o zavarovanju posameznih investicij SID uporablja tudi kriterije ustreznosti z vidika investicije, njene skladnosti z zakonodajo gostiteljice investicije, z vidika vlagatelja in tudi z vidika same države gostiteljice investicije. Zavarovanje odobrava predvsem na podlagi novih investicij in le izjemoma za že obstoječe investicije, ki morajo biti ustrezne tako z ekonomskega kot tudi z ekološkega in socialnega vidika.

 

Zavarovalno kritje zagotavlja zavarovanje investicij v tujini pred osnovnimi nekomercialnimi tveganji, in sicer pred tveganjem vojne in podobnih dogodkov, ekspropriacije, omejevanja transferja ter pred tveganjem nezagotavljanja ustreznega pravnega varstva (angl. denial of justice). Posebej se lahko SID in potencialni zavarovanec dogovorita tudi za zavarovanje pred tveganjem enostranskega razdrtja pogodbe (angl. breach of contract) s strani države gostiteljice in za zavarovanje pred katastrofnimi tveganji. Zavarovalna polica praviloma krije tveganje “v paketu”, pri čemer si SID v konkretnih primerih pridržuje pravico do izključitve posameznih tveganj iz zavarovalnega kritja. Odstotek kritja pri posamezni investiciji praviloma znaša do 90 odstotkov zavarovalne vsote, pri čemer so investicije v posamezni državi lahko pokrite tudi do manjšega odstotka, zavarovanje pa lahko traja od najmanj 3 do največ 15 let.

 

Zavarovalne premije so oblikovane in določene na podlagi cen zavarovanja drugih zavarovateljev investicij, ki so člani Bernske unije, in se določajo od primera do primera na podlagi ocene rizičnosti posamezne investicije. Premijski sistem temelji na določenih indikativnih premijskih stopnjah za posamezne vrste tveganj. Cena pri konkretnih projektih pa je lahko prilagojena tudi morebitnim sozavarovalnim oziroma pozavarovalnim aranžmajem.

 

Zavarovalna polica je lahko izdana na podlagi vlagateljevega preliminarnega zahtevka za zavarovanje in dokončnega zahtevka za zavarovanje Ko je investicija ocenjena in zavarovalno kritje s strani SID odobreno, se lahko za čas do dejanske izvedbe investicije izda tudi obljuba za zavarovanje, s katero se družba zaveže za izdajo zavarovalne police.

 

4.         Učinki zavarovanja investicij v tujini

 

Učinki, ki naj bi jih neposredno vzpodbujalo zavarovanje investicij, so predvsem v ustvarjanju neto porasta novih delovnih mest v nacionalnih gospodarstvih, prehajanje domačih podjetij v dejavnosti z višjo dodano vrednostjo na enoto proizvoda in/ali storitve, pozitivni vpliv na rast BDP v domači državi, ustvarjanje konkurenčnejših pogojev za izvoz in poslovanje domačih podjetij na tujih trgih ter povečevanje konkurenčnosti malih in srednje velikih podjetij v tujini.

 

Navadno se za investiranje v tujini odločajo pretežno velika podjetja, zato je pomembna vloga nacionalnega zavarovatelja ravno v podpori malih in tudi srednje velikih podjetij, ki nimajo lastnih kapacitet in znanja, potrebnega za izvedbo investicije, zato lahko specializirana institucija, kar nacionalni zavarovatelj gotovo je, nadomešča vlagateljev manjkajoči del znanja in človeških virov.

 

VIRI:

Malcolm Stephens: Investment insurance, The Berne Union 1997

MIGA: Operational regulations, World bank, Washington 1990.

SID: Poslovna politika SID za leto 1999, Ljubljana 1998.

UNCTAD: World investment report 1997 – Overview, NY and Geneva 1997.

Banka Slovenije: Neposredne naložbe-direct investment št. 1, Ljubljana 1998

Interni podatki zavarovateljev investicij.

 

 

 

 

 

 

 

INVESTMENT INSURANCE ABROAD

 

Key words: capital flows, investments, risks, investment insurance, insurance instruments, insurance policy.

 

Summary

 

Capital flows, especially, foreign direct investment (FDI) flows are nowadays the catalyst of economic development of a particular country. This is reflected in global characteristics of world markets. The consequence of these facts is, that the world export is merely a result of business activities of the companies established abroad. Therefore, entering new markets and the market share growth could be obtained only by moving certain business activities across the border, which implies investments abroad. On the other hand, investment projects are influenced by certain factors, i.e. risks, which may obstruct and damage the successful performance of investments. There are several techniques and instruments developed to achieve risk optimisation. One of the key instruments is insurance policy against non-commercial risks. The typical insurance policy provides cover against risks of war and civil disturbances, expropriation, currency transfer and/or inconvertibility, and breach of contract by a host government. In Slovenia the national investment insurer is Slovene Export Company (SEC) which provides cover against all typical insurable risks for a period from 3 to 15 years with insurance percentage up to 90%. Untill recently there has been a rather low demand for investment insurance in Slovenia but is expected to increase, particularly, due to finished process of privatisation and development of financial market.

 

[1]Peter Kunstič, dipl. oec., samostojni strokovni sodelavec za zavarovanje, Slovenska izvozna družba, d.d., Ljubljana

[2] Bernska unija je leta 1934 ustanovljeno mednarodno združenje zavarovateljev izvoznih kreditov in investicij, čigar poglavitna funkcija je unificiranje pogojev kreditiranja in zavarovanja izvoza ter investicij.

[3] Lahko jih sicer štejemo med monetarna tveganja, ki sodijo med nekomercialna, vendar jih zavarovatelji pragmatično prištevajo med komercialna tveganja kot tista, ki so v vplivnem območju zavarovanca.

[4] Meni se, da se mora povprečna investicija v tem obdobju v celoti povrniti.

[5] Ta del se imenuje lastni delež zavarovanca (angl. insured’s share ali self retention ali self insurance).

[6] Zavarovanje investicij se premika v smeri izbire tveganj še posebej zato, ker privatni trg pritiska s svojo ponudbo, ki je prilagojena vlagatelju (angl. tailor made) in s tem tradicionalna rigidnost izginja.

Recent Posts
Kontaktirajte Nas

Trenutno nismo na voljo. Vendar nam lahko pošljete sporočilo in odgovorili vam bomo nemudoma.

Ni berljivo? Spremeni tekst! captcha txt

Start typing and press Enter to search

Uporabljamo piškotke - z ogledom tega spletnega mesta se strinjate s pravilnikom o piškotkih.
Sprejemam Piškotke
x